A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar

 

A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar

 

Ustanovil jo je pred več kot 60 leti Andrej Jančigaj, rojen 19. nov. 1839 v Domžalah. Že njegov oče Valentin je izdeloval slamnike. Iz prav majhnih razmer se je Andrej polagoma povzdignil do uglednega in premožnega moža. On je bil sploh prvi slamnikar, ki je v Domžalah pričel šivati takoimenovane »naložene« slamnike. Prej so šivali slamnike samo »na krajce«. On je tudi prvi v Domžalah v svoji tovarni vpeljal petrolejevo svetilko. Od vseh strani so hodili k njemu gledat to veliko novost. Povsod drugod v Domžalah in okolici je namreč takrat še brlela leščerba in lojenica. Dasi brez vsake šole, je vendar izvrstno vodil svoje podjetje. Bil je izredno sposoben in vnet za vsak napredek. Umrl je kot zlatoporočenec 27. marcija 1915.

Za njim je prevzel tovarno njegov zet Matija Ravnikar, ki je tovarno še prav zdatno povečal in vsestransko moderno opremil

Tovarna uživa danes vsesplošno zaupanje in priznanje.

Firma Andrej Jančigaj iz Domžal navaja ustanovno leto 1868 (po izidu liberalističnega zakona 1959).

Domžalska posamezna firma Andrej Jančigaj, ki je bila vnesena v register 6. Maja 1909. Lastnik je bil Andrej Jančigaj. Med prvo svetovno vojno (14. Septembra 1926) je firma menjala lastnika, ker je prvotni lastnik umrl. Lastnica je postala pokojnikova hči Katarina Ravnikar, roj. Jančigaj, iz Zg. Domžal 107.

Proizvodnja v kosih pred prvo svetovno vojno: 60.000, med vojno 0. Prodaja: Tirolska, Zg. Avstrija, Galicija, Štajerska, Slavonija, Hrvaška, Ogrska, Kranjska, Dalmacija. Leta 1919 je bilo zaposlenih 26 delavcev (6 moški, 17 žensk, 2 preddelavca, 1 uradnik). Ena stiskalnica, 16 šivalnih strojev. Po vojni proizvodnja 60.000. Od domačih kit se je porabilo 10.000 kosov (10x24m) in uvoženih kit v 2 balah (2x124m).

Do leta 1922 se je firma imenovala A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar. To leto je Katarina Ravnikar umrla in lastnik je postal Matija Ravnikar vse do leta 1954, ko je končala z obratovanjem. (drug podatek v isti knjigi pa 1958?)

Med obema vojnama je najbolje obratovala Ravnikarjeva delavnica. V obratu je bil montiran elektromotor in za leto 1939 se navajata že 2 z 1,25 konjske moči. Leta 1936 je imel matija ravnikar 10 šivalnih strojev in 3 stiskalnice. Ob 10-12 šivalkah so 1922 delali v obratu še 3-4 stiskalci in 1 uradnik. Leta 1928 je bilo zaposlenih kar 20 ž in 3 m. V 30-tih letih čez 20 zaposlenih. Leta 1931 22 zaposlenih in leta 1939 15 ž in 5 m. V sezoni, ki je trajala 5 mesecev, je leta 1922 izdelal 20.000 slamnikov, leta 1928 v sezoni 6-7 mesecev pa kar 600-700 kosov na dan – 90.000-105.000 slamnikov letno. V 30-tih 25.-30.000 kosov, 1939 50.000 kosov. Surovine so izvažali iz Italije, Švice in Nemčije (kitajske, japonske kite) in domače kite.

Sušek (hišno ime, pravilno: Sušovec) Andrej Jančigaj, rojen 19. nov. 1839, je imel slamnikarsko tovarno v Zg. Domžalah, h. št. 8. Že njegov oče Valentin je izdeloval slamnike. Iz prav majhnih razmer se je Andrej s slamnikarstvom polagoma povzdignil do uglednega in premožnega moža. On je bil sploh prvi slamnikar, ki je v Domžalah pričel šivati takoimenovane »naložene« slamnike. Prej so šivali slamnike samo »na krajce«. On je tudi prvi v Domžalah v svoji tovarni vpeljal petrolejevo svetilko. Od vseh strani so hodili k njemu gledat to veliko novost. Povsod drugod v Domžalah in okolici je namreč takrat še brlela leščerba ali lojenica (sveča). Bil je izredno sposoben in vnet za vsak napredek. L. 1908 je prestavil svojo tovarno v Zg. Domžale, h.št. 107, hišo v

Zg. Domažalh, h. št. 8 pa je prodal. Od tedaj v njej ni bilo več slamnikarske tovarne. Umrl je 27. marcija 1915.

Ker ni imel moških potomcev, je slamnikarsko tovarno za njim prevzela njegova hči Katarina, ki se je poročila z Matijo Ravnikarjem.

Ta tovarna obstoja torej danes pod imenom »Andreja Jančigaj naslednik Matija Ravnikar«.

Maček Andrej, oženjen s Frančiško Jančigaj, hčerjo slamnikarja Andreja Jančigaj, je sezidal slamnikarsko tovarno v Zg. Domžalah, h. št. 107, zraven kolodvora. Kmalu pa sta oba, mož in žena, umrla. Tovarno je po hčerini smrti prevzel njen oče Andrej Jančigaj.

This slideshow requires JavaScript.

 

 

 


 

 

 

A. Jančigaj, Succeeded by M. Ravnikar

 

The story of the Jančigaj-Ravnikar family shows the intertwining of family ties with local capital, entrepreneurial inventiveness and the knowledge of the time, which ranked the company among the most successful domestic straw hat enterprises.

Andrej Jančigaj, known locally as ‘Suša’, the son of straw hat maker Valentin, started to work as a strawhat maker at “Pri Kršmancu” in today’s Krakovska cesta. He was known as an inventive and advanced entrepreneur.

In 1893, a new straw hat workshop in today’s Kolodvorska cesta was built by Frančiška, Andrej Jančigaj’s daughter, and Andrej Maček, the son of straw hat maker Anton Maček. Andrej Maček died in 1900 and his widow, Frančiška Maček, married her neighbour Franc Pečnik, who was also a straw hat maker and brick merchant. They both died in 1907 without descendants.

Andrej Jančigaj, who inherited their company, thus had two straw hat factories – one in Krakovska cesta and the other in Kolodvorska cesta. He sold the one in Krakovska cesta and in 1908, at the age of 69, transferred production to today’s Kolodvorska cesta and continued to work there. Following his death the company was inherited by his daughter, Katarina, who was married to a carpenter, Matija Ravnikar. Katarina Ravnikar died in 1918 of Spanish influenza.

Matija Ravnikar remarried, and in 1934 he had a new building constructed and continued with straw hat crafts until 1958. The company was nationalised following World War II.

The building which housed the new Ravnikar factory still exists today and has almost fully preserved its external appearance. Today notaries have their offices in the building. The design of the building reflects the spirit prevailing in Domžale at the beginningof the 20th century. This was the time when the locality achieved remarkable progress and the population grew considerably. It started to identify itself rather with market towns in the vicinity than with rural areas. The old building constructed by the Maček family, with its predominantly rural appearance, was torn down.

There is now a car park at the place where it once stood.

Advertisements