Pričevanja

Jančigaj-Ravnikar

 

Intervju z Matjažem Brojanom, sinom Anice Brojan, najstarejše hčerke Mitje Ravnikarja in Katarine Jančigaj. Sorodstveno je povezan z Matijem Ravnikarjem, ki je bil njegov ded, ter z Andrejem Jančigajem, ki je bil njegov praded. Intervju sta izvedli učenki 7. in 9. razreda Osnovne Šole Rodica, Eva Zarja Hrovat in Ana Renko pod vodstvom mentoric Vilme Vrtačnik Merčun ter Saše Klemenc. Intervju predstavlja del raziskovalne naloge s področja etnologije, ki nosi ime ‘Slamnikarska rodbina Jančigaj-Ravnikar; Življenje slamnikarjev Andreja Jančigaja in Matije Ravnikarja.’

Slika 1. Družinska slika Matije Ravnikarja z drugo ženo Antonijo Škander. Zadaj stojita Anica in Andi, med zakoncema sta otroka Tonček in Pavelca. Fotografija je bila posneta okoli leta 1925. (vir: Hrovat, E. Z., Renko, A., 2016).

 

  1. Kje so imeli delavnico pred letom 1890, ko je Andrej Jančigaj zgradil slamnikarsko tovarno v Zg. Domžalah ? Ali so vam kdaj pripovedovali, kako je izgledala slamnikarska tovarna pri Kršmancu?

Dotlej je bila slamnikarska tovarna v Kršmančevi hiši, od koder so tudi štirje šivalni stroji (pokaže razstavljene šivalne stroje). Vsi ti šivalni stroji so Jančigaji in so ostali na Kršmančevem podstrešju. Novembra sem jih dobil. Razstavil sem jih, da bodo delali, saj so zelo malo rabljeni. Domnevam, da je tudi tale torbica iz Kršmančeve hiše, možno je, da je pripadala Uršuli. Na njej je secesijski okrasek, manjka pa vrvica. Novembra sem v Kršmančevi hiši dobil tudi kovček, poln nepodpisanih starih fotografij. Vse so iz Kršmančeve hiše, nihče pa teh ljudi več ne pozna. To so domače slike, fotograf jim jih je dostavil domov.

Slika 2. Levo; Antonija Škander, levo za njo je njen sin Tonček. Slika je bila posneta še v stari tovarni leta 1932. Desno; Šivanje slamnikov leta 1932. Zadaj Matija Ravnikar, pred njim hčerka Anica, spredaj hčerka Pavelca. (vir: Hrovat, E. Z., Renko, A., 2016).

 

  1. Kje sta Matija Ravnikar ter Jančigaj nakupovala slamnate kite? Ali je Mitja Ravnikar sodeloval tudi s Kitarskim društvom Domžale?

Nakupoval jih je v Kitarskem društvu. V glavnem pa so kitarji nosili slamnate kite od ljudi, ki so jih pletli. Žal nisem našel niti ene fotografije kitarja, ko sem pisal knjigo o slamnikarstvu. Kite so bile lahke, zato so jih lahko veliko navili na kolo, bilo pa jih je nerodno voziti. Pred drugo svetovno vojno je nakupoval tudi kitajske in italijanske kite. Kitarstva se še spomnim iz otroštva. Bil je majhen zaslužek, a je bil. Ljudje so v veliki skromnosti računali tudi na ta zaslužek. Šivali so tudi slamnike iz basta.

Slika 3. Sušenje slamnikov na dvorišču Ravnikarjeve slamnikarske delavnice. (vir: Hrovat, E. Z., Renko, A., 2016).

 

  1. Komu oz. kam so prodajali slamnike v času med obema vojnama?

Prodajali so jih po celi Evropi in pa po celi takratni Jugoslaviji. Slamniki so bili univerzalno pokrivalo, ne samo poletno, tudi slavnostno. Obstajajo slike prireditev, ko so bili vsi ljudje pod slamniki. Ne samo proti vročini, tudi sicer so bili slamniki pokrivalo za modo, eleganco. V Parizu je izhajal Mode Journal. To je bila modna revija, ki je predstavljala svetovno modo slamnikov in tam je pisalo Domschale (Domžale). To so bili tirolski izdelki iz Domžal. Tako je bilo okoli leta 1900. Imel sem en izvod Mode Journala, pa sem ga izgubil.

  1. Ali je slamnikarska proizvodnja potekala tudi med drugo svetovno vojno? Kje je Ravnikar takrat dobival kite in kam je prodajal slamnike?

Med drugo svetovno vojno je vse ugasnilo. Tovarn že ni bilo več. Po vojni se je samo še ena slamnikarska tovarna vzpostavila, to je Univerzale. Ravnikar je prenehal delati leta 1954. Nekaj sto jih je mogoče še naredil po vojni, ne moremo pa nič več govoriti o industrijski proizvodnji. Spomnim se, da je imel dve delavki, ena je bila Lojzka, druga je bila Rusinja Iva Simionova. Šivali sta slamnike, izdelovali cekarje iz slame in šilte iz slame. Ded Matija Ravnikar pa je po vojni izdeloval tudi klasične kape iz blaga. Imel je veliko krojev, da jih je ukrojil, dve ženski sta jih pa šivali. V te kape so na notranji strani všili tudi znojnico. Njegova zadnja dejavnost je bila šivanje kap in ne slamnikov.

  1. Leta 1934 so začeli proizvodnjo v novozgrajeni tovarni. Ali se je spominjate? Kako je imela ta razporejene delovne prostore v pritličju in v nadstropju, kleti?

Se spomnim. Proizvodnja je bila samo v enem nadstropju. Klet je bila z nizkim stropom, zgornja in še višja etaža pa sta bili z visokimi stropi. Ni bilo betonske plošče, bili so leseni tramovi. V teh prostorih so bili stroji in ogromne, meter globoke omare, visoke do stropa, v katerih smo se otroci skrivali. Uporabljale so se za slamnike, za polizdelke in za surovine. V tem prostoru so bile tudi preše. Spominjam se treh preš, nikjer pa niso slikane. Bile so takšne parne preše, kot so v Slamnikarskem muzeju.

Na dvorišču so imeli prostor za žveplanje slamnikov (da so se svetili) ter en prostor za vlivanje kovinskih kalupov za slamnike. Vsi veliki slamnikarji so imeli tudi svojo vlivalnico kalupov.

Na sliki je del gospodarskega poslopja, v katerem so imeli Ravnikarjevi tudi živali, krave. V enem prostoru je bila tudi pralnica za oblačila ali karkoli. To je bilo nasproti vhoda v pošto, pravokotno na Kolodvorsko ulico. Bilo je veliko gospodarsko poslopje.

Abstract

The aim of the research was to determine the life stories of two straw hat factory owners: Andrej Jančigaj (1839-1915) and his son-in-law, Matija Ravnikar (1884-1964). The findings are based on the original sources, which are mostly kept by Mr Matjaž Števan, Some information is also from parishes in Mengeš and Domžale, and from Domžale’s old and new cemetery. Franc Bernik, Domžale’s Pastor, wrote a lot about the life of straw hat factory owner Andrej Jančigaj. He was a successful manufacturer, first at Kršmanac in Upper Domžale 8, where he succeeded his father’s straw hat workshop, and from 1908 in Upper Domžale 107. In addition, he introduced changes in the production of straw hats, machine sewing of straw hats and a new light working on petroleum. He also had several respected social functions, he was Vice-President of the Catholic Education and Support Society (Katoliško izobraževalno in podporno društvo) and a member of the Principality of the Savings and Loan Facility in Domžale (Hranilnica in posojilnica). Andrej Jančigaj was the father of four daughters. The youngest Katarina Jančigaj was married to the carpenter Matija Ravnikar, who soon learned the art of straw hat making. However, just after their wedding, he had to go to World War I, on the Russian front. Soon in 1917, he had to return because of the disease. In October 1918, when there was an epidemic of Spanish influenza, his life was marked by two deaths: Daughter Frančeska died at her birth, and her wife Katarina the day after. A year later he married Antonija Škander, an innkeeper from Ljubljana. In his second marriage, three children were born, of whom the youngest daughter died soon. All family members helped in the straw hat making factory, but were also working on the farm. In 1923, he expanded the straw hat workshop, and in 1932, he started building a new straw hat factory. In the period before the Second World War, he was the biggest domestic straw hat maker in Domžale. In his factory, they produced up to 105.000 straw hats a year. At his factory, there were just over 20 workers. He was also a church caretaker, which was an honorary function in the parish. After the Second World War, the production of straw hats fell immensely, and they also started to produce caps. In 1959, due to nationalization, he lost the straw hat factory and a small office building. In the last years of his life, he was bitter and probably thinking about his unusual fate.

 

Košir

Intervju z gospo Elo Košir, hčerko Frančiške in Karla Koširja. Danes živi v Koširjevi hiši na Stobovski cesti 6 v Domžalah. Intervju sta izvedla Jan in Luka Žabkar, učenca osnovne šole Rodice pod mentorstvom Vilme Vrtačnik Merčun. Raziskovalna naloga s področja zgodovine nosi ime ‘Poslovna korespondenca slamnikarja Karla Koširja (1936 – 1943)

Slika 1. Levo Koširjeva hiša iz vzhodne strani danes, desno Koširjeva hiša pred drugo svetovno vojno. (vir: arhiv Ele Košir).

 

  1. Kako se je začelo slamnikarstvo v vaši hiši?

Oče in mama sta začela s slamnikarstvom tako, da sta eno sobico preuredila v prvo delavnico. V njej sta delali mamina teta (od njenega očeta sestra), pa še ena delavka iz Trzina. Od tam smo imeli kasneje največ delavk. Oče je sam delal, ‘šponal’ , prešal, tudi barval je sam. Ko smo bili otroci malo večji, smo morali pomagati v delavnici.

Mama je bila doma v slamnikarski delavnici, ki je bila v zgradbi, kjer je danes Radio Hit; to je bil njen dom. Pri njih se je razvijala manjša »slamarija« (slamnikarstvo Franca Cerarja), oče (op. Karol Košir) pa je pri njih delal. Seveda sta se zaljubila in obrtnikova hči je vzela delavca. Takrat so jo zbadali, češ da je vzela berača. Pri očetu doma je bila revščina, bajta, pet otrok in samo oče je zaslužil. A fant je bil priden, zelo delaven. Vsak dan je hodil peš v Ljubljano, ko pa je prišel domov, je še zidal. To hišo vzdržujem zato, ker je spomin na očeta, ker je bila dobesedno prigarana. Pri mamini hiši se je reklo pri Logarju, Cerar pa so se pisali. Tudi tukaj rečejo pri Logarju. Če me je kdo vprašal, čigava sem, sem rekla, da sem od Logarjeve Fani in od Mihovega Korlna.

  1. Koliko delavcev je delalo v delavnici vaših staršev?

Štiri šivalke in mama so šivale, v očetovi delavnici pa so delali trije moški, ki so se menjali tako, da so vsi delali vse: šponali, limali, prešali, edino kite je oče barval sam, masovno, veliko naenkrat. Mama pa je bila tista, ki je vodila celotno knjigovodstvo, vsa naročila. Ko so razširili delavnico, da so lažje delali, so imeli pet ali šest delavk, ki so šivale slamnike. Drugi delavci pa so bili še Juvan (iz Taborske), Kralj in Erbeženkov Johan, od moje tete mož. Erbeženkovi, naši sorodniki, so imeli trgovino s klobuki. Bila je na vogalu pri avtobusni postaji, kjer je danes Mercatorjev market. Pa Flerin je imel takrat tudi trgovino s klobuki.

Največ smo delali proti koncu stare Jugoslavije. Takrat smo slamnike izdelovali samo iz kranjske slame in iz zaloge. Takrat je bil višek. V delavnici smo imeli štiri šivalke in dve za všivanje. Z mamo in očetom skupaj je bilo takrat pri nas zaposlenih deset delavcev.

  1. Ali so bile šivalke kmečka dekleta iz bajtarskih družin, iz nižjega kmečkega sloja?

Ne. Pri nas je delala Katra Zajc, teta od dr. Zajca, ki je med vojno padel v Mengšu, v Trzinu so imeli trgovino. Tukaj je delala Verbančeva Franca, Bolontova Ana z velike kmetije, pa sorodnice gostincev so tudi tu delale. Drugi delavci so bili še: Kokršerjeva Mici, pa Bajtarjeva Helenca, tudi njihov oče je tukaj delal.

  1. Katere naprave in pripomočke je oče še potreboval?

Imeli smo kotle, prešo, šponarijo, pa banjo, v katero je dal vodo, če je bilo potrebno kaj namakati. Prej je bila banja lesena, potem pa betonirana, kakršna je še danes. Imeli smo še šest šivalnih strojev za šivanje slamnikov.

Slika 2. Družina Košir l. 1929. v očetovem sinu sedi sin Janez, najmlajša hči Ela še ni rojena. (vir: arhiv Ele Košir)

 

  1. Ali so pri vas celo leto izdelovali slamnike?

To je bilo sezonsko delo za čez zimo. Čez poletje so delali na polju, čez zimo pa se je šivalo. Oče je poleti hodil k zidarjem v Ljubljano. Danes si težko predstavljamo, da so hodili peš v Ljubljano. Zanimivo pa je, kako so bili Trzinci in Stobljani dogovorjeni. V Trzinu je bil na Pšati kamniti most. Če so bili Stobljani prvi, so dali na most kamen, kar je pomenilo, da so bili spredaj, in so hodili bolj počasi. Trzinci pa, ko so videli kamen na mostu, so pohiteli. Če pa so bili Trzinci prvi, so oni dali kamen na most in so šli naprej bolj počasi, Stobljani pa so pohiteli, tako da so v Ljubljano prišli vsi skupaj. Tako so hodili vsak dan. Ovir proti Ljubljani takrat ni bilo, ne prometa. Ko je oče prišel domov, pa je doma še zidal. Če kdaj niso delali slamnikov, je bilo to odvisno od naročil. Šivalke so bile poleti običajno proste. Vse so bile doma s kmetov, kjer je bilo poleti veliko dela.

  1. Kako je potekal delovni dan pri šivanju slamnikov?

Zjutraj so prišle delavke. Mi, otroci, smo morali že prej zlikati kite, da so one takoj začele šivati. Imele so dogovor, da je tista, ki je bila še malo bolj počasna, naredila »cipke«. To so bili prvi vrtljaji pri šivanju slamnikov, ki so jih morale zašiti ročno. Naprej pa so šivale s strojem. Najprej so nastali neobdelani tulci. Ti so šli v drugo delavnico, kjer so slamnike polepili (potopili v klej), nato pa posušili. Posebej so bili tulci, ko so jih morali »našponati« z lesenim modelom, da so se lepo oblikovali. Šele potem so šli slamniki v »prešmašino«. Ko so prišli iz »prešmašine«, so bile na vrsti štafirarce. Prva je v slamnike zašila znojnike, druge pa so na slamnike našile trakove in naredile mašne. Te mašne so zavezali, ne da bi jih prišili. To je veljalo za slamnike iz kranjske slame. Otroški slamniki so bili brez znojnika, ampak so morali biti kljub temu lepo zašiti.

Kranjske kite pa je oče dobival iz Lukovice, ostalo iz Italije. Bast je prihajal iz Italije – to so bili leseni oblanci. Kitajska je imela riževo slamo, ki je bila dražja, drugače pletena, tudi v osem viter. Čim tanjša je bila slama, tem dražja je bila. Ne vem pa, preko koga so jo dobavljali. Kranjsko kito iz pšenične slame so k nam pripeljali.

  1. Katere vrste slamnikov so izdelovali v vaši delavnici?

Največ je bilo navadnih fantovskih slamnikov, pa slamniki za žanjice. Te so imele slamnike z zelo dolgimi krajci; to so bili poljski slamniki, ki so jih nosile, da so imele pri delu senco. Več je bilo moških slamnikov kot ženskih. Za moške smo izdelovali vse, od moških »špičakov« z nosom na vrhu do navadnih slamnikov, velikosti pa so bile po številkah. Špičaki so bili otroški špičasti slamniki. Motlet je bila tanka kita za damske slamnike. Za manilo je možno, da so dobili že pleten tulec. Kranjska je bila kita, ki so jih pletli v Črnem grabnu, iz te je bil narejen kranjski slamnik.

Slika 3. Panama slamnik (levo) in slamnik za kopanje in žetev (desno). (vir: koledar Občine Domžale, 2014).

 

Abstract

The research task was derived from the analysis of 183 business letters of a straw hat maker Karl Košir from 18th of January 1936 to 7th of August 1943. The findings were supplemented by his daughter Ela Košir. Košir’s wife Frančiška was responsible for all correspondence and account writing. Business correspondence of Karl Košir was written for various purposes: as offers for the acquisition of new buyers, for the purchase of material for the production of straw (the paints, decorative strips, thread, packaging material, printed matters, spare parts for sewing machines), for arranging customs, bank, tax and other matters that accompanied the operations of the straw hat workshop. From 1936 to 1941, the business language in letters was mainly Serbo-Croatian (for 114 letters or 62%). Since April 1941, when the Second World War broke out in Yugoslavia, correspondence was interrupted for more than eight months. Then the business language became German (for 91% to 95% of letters). From the letters, we learn that Karol Košir mainly made men’s and boys’ straw hats of various models, while prices ranged from 2 to 15 dinars until 1937, and after 1938 they gradually began to increase. In 1940, the children’s straw hats cost 50% more than in 1936 (before 2 dinars, then 3 dinars). In the pre-war time, Košir sales agent Janko Pavić from Džurmanac near Krapina cooperated with the pedlars. They sold most of Košir’s straw hats in Slavonia and Vojvodina. In June 1941, the currency was exchanged, and the dinar was replaced by the German Reichs Mark (RM). In December 1941, Košir found his main buyer during the war, this was the hat factory K. & R. Lembert, Hutfabrik from Augsburg in Bavaria. In June 1943, he wrote to potential buyers that he could not supply them with straw hats. Because of the war, he had no material and no workers. Ela Košir also recalls that her father did not produce straw hats from 1943 and to the end of the war.

Advertisements